Belokranjska folklora

Poznavanje zgodovinskih in etnoloških dejstev je temelj za razumevanje in interpretiranje belokranjske folklore, ki je bogata, nekaj posebnega in zasidrana v srca, zavest Belokranjcev.

Folklorna dejavnostje področje ljubiteljskega udejstvovanja, ki je povezano z interpretiranjem in poustvarjanjem plesnega, glasbenega ter ostalega izročila ljudstva. S »folkloro« enačimo tradicijo, ljudsko izročilo in jo opredeljujemo kot kulturno dediščino ljudstva, ki jo sestavljajo materialne, družbene in duhovne kulture oz. vedenje, življenje ljudstva. Pravijo, da je folklora »gledališče zgodovine nekega naroda«, znanje, dediščina najširših družbenih skupin ljudi.

Ko se okrepi zavest o vrednotah in pomenu kulturne dediščine, se pojavljajo folklorizmi - prizadevanja oz. gibanja za ohranitev in uveljavljanje folklore. S 'folklorizmom' pojmujemo folklorne prvine, vzete iz prvotnega okolja in predstavljene kot poustvarjanje, zavestno ohranjanje - kot rekonstrukcija preteklosti ali turistična ponudba ter zabava. Z domoljubno noto se je pojavil že v 19. stoletju. Danes je nadomestilo za prvotne folklorne oblike. Pozitivne dejavnosti folklorizma žal večkrat prekrijejo negativni pojavi, ki se kažejo v pretirani komercializaciji ter nestrokovnem prepletanju ljudske pristnosti in ponarejenosti.

Za folklorizem v Beli krajini so značilna štiri obdobja. Prvo sega v drugo polovico 19. stoletja, v čas narodnega preporoda, kjer je leta 1888 Ivan Navratil poročal o črnomaljskem kolu, ki so ga takrat zopet obnovili.

Drugo obdobje sega v desetletje pred 1. svetovno vojno, ko so šli Belokranjci iz Vinice, Adlešičev in Predgrada na Dunaj, kjer je bila velika slavnostna prireditev ob rojstnem dnevu cesarja Franca Jožefa. Skupine so imele prirejen program za nastopanje in prvič se je zgodilo, da so bile folklorne skupine iztrgane iz življenjskega okolja. Pomembnejši nastop v tem obdobju je bil tudi nastop folklorne skupine v Črnomlju leta 1914 ob odprtju belokranjske železnice. 

Tretje obdobje je zaznamoval glavni pobudnik folklorizma etnomuzikolog France Marolt, ki je poudarjal vrednost belokranjskega glasbenega in plesnega izročila. Na podlagi Kapellejevega zapisa iz leta 1839 je tudi rekonstruiral jurjevanje. Skupine niso plesale zgolj več samo zase, ampak so začele privabljati tudi publiko. V času pred drugo svetovno vojno so se belokranjske folklorne skupine udeležile številnih festivalov, kot npr. Belokranjski plesi, igre v Ljubljani leta 1936, festival slovenskih narodnih običajev in plesov v Mariboru leta 1939 ...

Četrto obdobje folklorizma v Beli krajini se je začelo po 2. svetovni vojni, ko so organizirano začele delovati folklorne skupine v Črnomlju, Metliki, Semiču, Dragatušu, Adlešičih, Bojancih, Predgradu, Preloki, Starem trgu in Vinici. Z nastankom Jurjevanja leta 1964, prvega folklornega festivala na Slovenskem, so belokranjske folklorne skupine začele še bolj zavzeto delovati in oblikovati svoje folklorne programe s prizadevanjem izpostavljanja posebnosti svojega kraja.

V slovenskem kulturnem prostoru ima belokranjska folklora prepoznavno mesto in vlogo. Burna zgodovina je pustila v Beli krajini močne, raznovrstne kulturne sledi in tako so raziskovalci že sorazmerno zgodaj odkrili bogastvo belokranjske kulturne dediščine. V 19. stoletju se je začelo prebujati zanimanje za ljudsko izročilo. Zaradi pestrosti in drugačnosti je bila Bela krajina deležna posebne pozornosti.

Z belo nošo, s plesanjem v kolu, tamburaši, kresnimi in jurjevskimi šegami in z njimi povezanimi pesmimi ter s starimi mostnimi igrami, ki so jih izvajali odrasli, je bila oblikovana predstava o ljudskem izročilu Bele krajine.

To je bila tudi osnovna opredelitev belokranjske folklore Franceta Marolta. S pojavom folklorizma in delovanjem folklornih skupin se je še posebej utrdila ter zasidrala v zavest slovenskega človeka. Zaradi drugačnosti, so bile tudi etnološke znanstvene raziskave in objave posvečene predvsem uskoški dediščini ter krajem ob Kolpi in veliko manj ostalim pojavom - predvsem v osrednji Beli krajini, ker so bili le-ti bolj množični in sorodni ali celo enaki osrednjeslovenskim. Tako neuravnovešeno dokumentiranje in izpostavljanje zgolj posebnosti je ustvarilo dokaj pomanjkljivo in enostransko podobo belokranjske pesemske, plesne in glasbene kulturne dediščine.

Ko govorimo o folklori najprej pomislimo na ljudske plese in pesmi. Najstarejšo plast belokranjskega ljudskega izročila predstavljajo plesi, ki so se ohranili predvsem v mestnem okolju - Črnomelj, Metlika. Gre za plese, podobne otroški igri, ki pa so jih izvajali odrasli - ples most. V drugo plast štejemo plese uskoškega izvora. Gre predvsem za plese, ki so se plesali v krogu ob petju brez instrumentalne spremljave. V tretjo plast spadajo plesi, ki so v 18. in 19. stoletju iz srednje Evrope preko Dolenjske prišli iz severozahoda v Belo krajino, ki pa so glede na množično pojavnost žal premalo poudarjeni in dokumentirani. V Beli krajini so večinoma plesali, peli, igrali podobno kot drugod na Slovenskem. Na svatbah in raznih druženjih so plesali predvsem valčke in polke v figuralnih različicah, seveda pa tudi štajeriše, zibenšrite, šotiše, puštertance, mazurke, šuštarske in razne plesne igre.

V tem obdobju je bila za te plese, druženja, zabave značilna glasbena spremljava godcev, ki so igrali na diatonično harmoniko, bas, klarinet in violino.

Najmlajšo plast predstavljajo plesi, ki so se konec 19. in v začetku 20. stoletja po posredovanju tamburašev razširili s Hrvaške in se uveljavili predvsem v vaseh ob Kolpi ter postali osnova podoba belokranjskega folklorizma. Gre za plese Lepa Anka, Sirota, Carska kasa, Seljančica, Pobelelo pole, Hruške, jabuke, slive, Lipa moja, itd. za katere je še danes značilna tamburaška spremljava.

V kulturni dediščini belokranjske glasbe ima, poleg godčevskih zasedb in tamburaških sestavov, pomembno vlogo igranje na razne ljudske instrumente kot so: orglice, frulica, gudalo, citre, drumljica, nunlca, okarina oz. piskajoči ptiček, glavnik …

Pravo folklorno bogastvo Bele krajine so številne ljudske pesmi, ki s svojo barvitostjo predstavljajo fascinanten pečat stičišča več kultur. Zveneče in večglasno ljudsko petje je odsev belokranjske duše, del naše zemlje, našega življenja, prepletanja različnih motivov, obdobij in kultur.

Belina ljudske noše je prepoznavni in tradicionalni oblačilni videz belokranjske folklore.

Za odrske postavitve plesov, pesmi, viž, ki predstavljajo druženje in zabavo Belokranjcev konec 19. in prvo polovico 20. stoletja na svatbah ter žegnanjih pa je oblačilni videz podoben kot drugod v slovenskem prostoru - temni pražnji kostumi. Za to obdobje je tudi značilno druženje, ples in zabava ob spremljavi ljudskih godcev.

Spoštljive odrske predstavitve belokranjskih folklornih skupin terjajo poznavanje mnogih področij, saj zahtevajo spretno prepletanje plesnih, pevskih, glasbenih, igralskih, kostumskih, koreografskih in organizacijskih veščin. Velika interdisciplinarnost folklornega delovanja zahteva sposobnost, znanje, interes in voljo za kakovostno interpretiranje in dostojno reproduciranje belokranjske kulturne dediščin. Za folklorno poustvarjanje je pomembno, da se vsi elementi (plesi, pesmi, viže, instrumentalna spremljava, kostumska podoba) prekrivajo v izbranem časovnem obdobju tako tematsko kot tudi krajevno. Tako se spozna in začuti življenje, delo, navade, obredja, šege Belokranjcev nekoč.

Del mozaika belokranjske folklore so tudi 'folklorne pripovedi' - zapisi, posnetki belokranjskih prednikov, ki jih poznamo kot bajke, pravljice, anekdote, spominske, zgodovinske, socialne in šaljive pripovedke. Pogosto so vir za črpanje idej za folklorne predstave.

V Beli krajini danes aktivno deluje 10 odraslih folklornih skupin, ki z različnimi programi reproducirajo belokranjsko kulturno dediščino ter jo predstavljajo doma in v tujini. Številčna in kakovostna je tudi dejavnost na belokranjskih osnovnih šolah, kjer je folklora priljubljena. Uspešno delo otroških in šolskih folklornih skupin je dobro poroštvo za prenašanje tradicij na bodoče rodove.

Poleg JSKD - območne izpostave Črnomelj spodbujajo ohranjanje tradicij ljudske kulturne dediščine tudi lokalne in turistične skupnosti. Pri vseh treh belokranjskih občinah so največje kulturne prireditve folklorno obarvane. Tako imamo vsako leto tradicionalno Jurjevanje v Črnomlju, Vinsko vigred v Metliki vigred in Semiško ohcet.

Trendi sodobnega življenja spreminjajo vrednote, način življenja in razmišljanja. Močnejše migracije in internetne komunikacije stapljajo delo, navade, življenje ljudi. Prav s poznavanjem, ohranjanjem in spoštovanjem lastne kulturne dediščine krojimo lastno narodno identiteto, a hkrati s spoštovanjem različnosti in podobnostmi z drugimi ljudstvi ustvarjamo tolerantnost za skupno sožitje. Za Belokranjce je to samoumevno, saj je tukaj mešanje kultur prisotno že več stoletij, rezultat tega pa je tudi raznolika, zanimiva in bogata kulturna dediščina.

Kakovostno belokranjsko folklorno delovanje je temelj za ohranjanje kulturne dediščine Bele krajine, saj se bo le tako med ljudmi ohranjalo najlepše in najboljše, kar so nam zapustili naši predniki. S tem stare šege, zapisi, posnetki, predmeti ne bodo le muzejski spomin, ampak živa kulturna srčika s svojo specifično pokrajinsko, etnično in časovno dimenzijo. Čar belokranjske folklore se občuti brez puhloglave vzvišenosti – ko jo srčno doživiš, te prevzame in jo vzljubiš. Belokranjske folklorne skupine se trudijo, da folklora ne bi bila le nekaj starinskega, nazadnjaškega, manjvrednega, ampak spoštljivo ohranjanje vrednot, ki nam dvigajo dostojanstvo, samopodobo in kakovost življenja.

Zdenka Pezdirc in Tadej Fink

Fotografije: Arhiv FS Dragatuš