Zgodba o hrabri Belčanki Dori

Turki so večkrat oblegali Pusti Gradec (1,5 km oddaljen od Dragatuša), ki je bil tudi eden izmed številnih pristav krupskega gradu. Bila je graščina, zgrajena na precej zvišanem prostoru in obdana krog in krog z vodo. Turkom se dolgo ni posrečilo razdejati ta grad. Ko je prišel prvič zelo močan oddelek turške vojske pred grad, je izstrelek z gradu ubil njihovega vodjo in Turki so se takrat preplašeni razbežali. V dragi pa pod Belčim vrhom je lepa Dora žela pšenico. Zagledala je bežeče Turke in se hitro skrila v žitno kopico. A bilo je prepozno. Neki Turek jo je bil že prej opazil in je zato jahal naravnost k njej. Potegnil jo je bil izpod kopice in ker je bila lepa jo je posadil predse na konja. Dora pa je bila junaško dekle. Ko sta prijahala blizu kapelice je urno potegnila handžar, ki je visel ob sedlu in je zabodla z njim Turka, skočila s konja in jela zvoniti v kapelici. Ljudje so se takoj zbrali in polovili še ostalo krdelo. Handžar pa je ostal v Dorini hiši kot spomin na njeno junaštvo. Še danes nosi ta hiša pridevek »Doriči« (Belči vrh). Od takrat so Turki stalno pošiljali svoje vohune v okolico Pustega gradca.

Vir:

GREJAN, Simona: Dragatuš. V: Drago Vončina (ur.), Domoznanska snov Bele krajine. Črnomelj: tipkopis, 1941, 19-27. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-G8IAOEY2