Zgodba o ubogem črešnjevskem Krčinu
KRČIN
V lepi, mali vasici Črešnjevec je živel ubogi starček. Rekli so mi Krčin. Ime mu je bilo Ivan. Ljudje so ga imeli radi, ker je bil zelo uslužen. Na rami jim je nosil vreče iz mlina. Obleko je imel vso zakrpano, da nisi videl, iz katerega blaga je bila sešita. Kmetom je nosil butare kolov za fižol. Navadno je za plačilo dobil zavojček cigaret in »štamprle« žganja. »Pa hvala,« je rekel. To je bilo vse, ker je malo govoril. Preveč bridkosti v življenju je doživel in jo je sam v tišini preboleval.
Ko je prišla zima, je taval, premražen in lačen, od hiše do hiše. Le malokdo se je spomnil, da bi kaj dal. Prositi ga je bilo sram. Sicer pa je njegova pojava sama prosila.
Bil je oster zimski dan. Po drevju se je lesketalo ivje. Ledene burje so brile okrog hišnih vogalov, kot da tulijo volkovi. Nosile so sipek sneg z drevja in streh. Ves sključen in utrujen, s prebičanim obrazom od burje je šel Krčin skozi snežno odejo. Zavil je v gostilno, ker je vedel, da mu bo gostilničarka, ki je bila njegova sovaščanka, že kaj dala. Iz pepelnikov mu je nabrala cigaretnih čikov in primaknila še celo škatlico boljših cigaret.
Stopil je v kuhinjo, kjer ni bilo nikogar. Na štedilniku je zagledal v veliki skledi vročo vodo, iz katere se je vila sopara. Vzel je žlico, ki je bila na mizi. Sklonil se je nad skledo in začel srebati vročo vodo. Nenadoma je stopila v kuhinjo gostilničarka. Obstala je ganjena ob tem prizoru: »Kaj delaš Ivan?« Zdrznil se je in boječe pogledal proti vratom. »Ne zameri, Tinka,« je prestrašeno rekel. »Že dolgo nisem imel ničesar toplega v ustih, pa sem si malo zasrknil, da se pogrejem.« Gledal jo je s prosečimi očmi. Bila je ganjena nad toliko bedo: »Ivan, sedi k mizi. Bom ti kaj pripravila. Ali si danes sploh kaj jedel?« »Nisem, lepa moja,« je žalostno odgovoril. Z lačnimi očmi je nestrpno gledal v njene roke, ki so mu pripravljale zajtrk. Kos kruha in zvrhan krožnik ocvirkov je postavila predenj. Skuhala mu je čaj, v katerega je vlila malo ruma. Rekla mu je: »Ivan, kadar bo lačen ali česar koli potreben, pridi k meni.« Krčin je hlastno jedel. Ko je bil sit, si je obrisal usta z rokavom od suknjiča. Zahvalil se je, vstal in šel počasnih korakov proti vratom. Skozi okno je gledala za njim, ki je šel v snežnem metežu skozi ostro burjo – sključen starček, brezdomec.
Čez nekaj dni je v Pustem Gradcu zazvonil na mali cerkvici zvonček in oznanil smrt trpečega siromaka Ivana. Noči so bile ledene in luna je srebrila ledene kristale, ki so viseli s streh. Krčin pa je odšel brez slovesa k večnemu počitku. Čez noč je zmrznil v nekem skednju. Ni bilo človeka, ki bi mu dal toplo odejo.
»Ali ga je hudo zeblo?« me je vprašal naš mali Ladek. »Da,« sem mu odgovorila.
»Jaz bi ga dal spat v mojo posteljico in bi ga pokril, da ga ne bi zeblo,« je rekel Ladek, tako majhen, a zelo ljubeč.
Ivana ni več, gostilničarke tudi ne.
Ostal je boleč spomin na trpina in na dobrotno ženo, ki je mnoge siromake nasitila.
Viri:
MATKOVIČ, Cita: Mozaik spominov. Črnomelj: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, območna izpostava; Dragatuš: OŠ Komandanta Staneta, 2009.