Zgodba o ukletem Miketu Zorenskem

MIKO

Boldinova punca iz Črešnjevca je bila zaljubljena v Miketa Zorenskega, tako se mu je reklo po domače, on je bil tudi iz Črešnjevca. Punca se je zanašala na to, da se bo z njo poročil, ker ji je tako obljubil. V nedeljo pri maši, ko je župnik govoril, kdo se bo s kom poročil, je ona čula, da se bo Miko poročil z eno drugo punco, ki je isto bila iz Črešnjevca. Htela je vmret od tuge, zato je zašla na štalo i celi popoldne jokala i ga preklinjala.

Miko je pole zbolel na pljučih, zakaj je preveč pil šnops. Eno noč pa je prišel po lesenih štengicah na gank i potukel na okno. Punca ni iše spala, zato je čula, da nekdo gre proti okno i je vprašala: »Kdo je?« »Miko!« »Kaj pa ti tu delaš, hodi domuk spat!« Ona ni znala, da je Miko že na ta večer vmǝrl. Vjutro ti ona čuje, da je vmǝrl.

Eniga dana pa jo je sestra pozvala, naj ji pride pomagat, zakaj meli so gostilno. »Pa pridi že zvečer, da boš rano tu. Boš pri meni prespala,« ji je rekla sestra. I unda je šla, bilo je poleti, okoli enajste ure zvečer. Šla je čez Vrh proti Pustemu Gradcu. Čula je ene korake v grmovju, zakaj bile so suhe vejice i puno listja je bilo po tleh. Šla je pogledat, mislila je, da je kaka žival. Nakar vidi velikega i strašno suhega človeka. Vale ji je prišla na misel postava, ko da je Mikova. Pa pravi: »Kaj si ti Miko?! »Sǝm!« »Kje si ti zdaj« Mislila je, da je sigurno f pǝklu, i pole je zbežal.

Noge so jo bolele od straha, da ni mogla hodit, a vseglih je ciptala, dok ni prišla čez mostiček pri mlinu. Celo put je molila, da je ne bi Miko več plašil. Od unda si ni upala več na večer tako hodit, ker se je bala, da bo spet Mikota vidla.

Zanimivo je to, da se to zgodilo glih na križpotju, tam je včasih strašilo, i zato so tam postavili križ, da bi jih varoval.

Viri:

KURE, Bogomira (ur.): Zgodbe ne moreš iz žakla zvrnit: Folklorne pripovedi iz Bele krajine. Ljubljana: Kmečki glas, 2004.