Življenje naših prednikov

Življenje na območju današnjega Krajinskega parka Lahinja so sooblikovali ljudje s svojo prisotnostjo na tem območju vse od mlajše kamene dobe, ko je bil poseljen okljuk v Pustem Gradcu, pa vse do danes.

Da bi se podrobneje spoznali z načinom življenja na območju parka si moramo najprej ogledati vasi, v katerih so živeli ljudje. Strogo gledano leži v parku v celoti le vas Mala Lahinja, na zunanjem robu parka pa je še več vasi, ki se ga neposredno dotikajo: Pusti Gradec, Šipek, Črešnjevec pri Dragatušu, Knežina, Belčji Vrh, Mali Nerajec in Veliki Nerajec.

Da bi dobili res celovito sliko življenja na območju, bi morali predstaviti številne človekove dejavnosti na tem področju. Od gospodarstva (poljedelstvo, živinoreja, vrtnarstvo, vinogradništvo, sadjarstvo, gozdno gospodarstvo, nabiralništvo, lov in ribolov, čebelarstvo, obrt in trgovina), prometa, stavbarstva, prehrane, noše, družbenega in pravnega življenja, šeg, verovanj, znanj, likovne umetnosti, pa vse do glasbe, plesa in ustnega slovstva. Če bi želeli popisati prav vse našteto, bi nastala obsežna monografija, to pa na tem mestu ni naš namen. Poglejmo tokrat samo nekaj pomembnejših nadlog, ki so pestile tukajšnje ljudi skozi stoletja.

Trtna uš

Ena od nadlog, ki je prizadela kmeta je bila trtna uš. Trtna uš je bila škodljivka, ki se v drugi polovici 19. stoletja širi po evropskih vinogradih. Belo krajino je dosegla konec 19. stoletja, ko je v dobrem desetletju zdesetkala tukajšnje vinograde in jih v celoti okužila ter obsodila na propad.

Propad vinogradov je bil eden od razlogov za veliko izseljevanje zlasti v Združene države Amerike. Informacijski center KP Lahinja ima svoje prostore v hiši, katere nekdanji prebivalci so na svoji koži okusili čare in tegobe izseljenstva in v hiši lahko izveste še več o izseljevanju.

Izseljevanje v Ameriko

Število prebivalcev se je na področju omenjenih vasi v in ob današnjem parku v zadnjem stoletju in pol zmanjšalo za 60 odstotkov, iz 749 prebivalcev ob popisu leta 1869 na nekaj čez 300 prebivalcev leta 2020. K temu je veliko pripomoglo izseljevanje ljudi v Združene države Amerike, kamor so se Belokranjci začeli izseljevati že v sredini 19. stoletja in so bili med prvimi izseljenci s takratne Kranjske.

Na območju celotne Avstro-ogrske monarhije je bilo največje izseljevanje prav iz dežele Kranjske, v okviru dežele Kranjske pa je bilo tega največ prav v okraju Črnomelj. Iz Dragatuške župnije bilo leta 1910 v tujini že okrog 500 ljudi. Izseljenci, ki so se vračali nazaj v staro domovino pa tudi tisti, ki so za vedno ostali na tujem so domov prinašali in pošiljali tako finančna sredstva, ki so omogočala boljše življenje in uvajanje novosti na številnih področjih, pa so tudi številne napredne ideje iz daljnega sveta.

Tkalstvo

Zanimiva dejavnost, ki se je relativno dolgo ohranila v teh vaseh je bilo tkalstvo. Krajevni leksikon Dravske banovine iz leta 1937 omenja tkalke v vaseh Belčji Vrh, Črešnjevec, Mala Lahinja, Mali Nerajec in Veliki Nerajec. V začetku 50. let 20. stoletja našteje Božo Račič v svojem prispevku Domače tkalstvo v Beli krajini še 4 tkalke na Knežini in 5 tkalk na Belčjem vrhu. Krajevni leksikon iz leta 1971 pa omenja le še eno hišo pri kateri tkejo v Malem Nerajcu.

Zgodbe

A že stoletja pred tem niso prizanašala ljudem. Turki, hajduki, Francozi, gradovi in njihovi graščaki, pa požari, bolezni in še kaj so zaznamovali tu živeče ljudi.

Čeprav se zdi, da gre za zelo oddaljene dogodke, pa se ti še danes zrcalijo vsaj preko različnih pripovedk in verovanj. Zgodbe o:

• hrabri Belčanki Dori,
• od same silne žalosti umrli graščakinji Elizi,
• turških vpadih,
• roparskih hajdukih,
• prihodu francoskih vojakov,
• Belčanih, ki so klali kujo,
• mrtvi Nerajčanki, ki hodi pol metra nad tlemi,
• ukletem Miketu Zorenskem,
• ubogem črešnjevskem Krčinu,
• ukletem zvonu in odtisu vragovega kopita v Pustem Gradcu,
• skrivnem grajskem rovu,
• prav posebnem zidarjevem podpisu na cerkvici v Pustem Gradcu in še o čem.

Zgodbe, ki se danes berejo včasih kot zgodovinske povesti, včasih kot kriminalke in spet drugič kot grozljivke, zlahka burijo domišljijo tudi sodobnemu bralcu ali poslušalcu. Ampak - kaj pa, če je bilo vse res?!

Anita Matkovič

Fotografije: Arhiv FS Dragatuš

Viri:

• DULAR, Andrej: Pij, kume moj dragi!: Vinogradništvo in vinogradniki v Beli krajini. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba,1984.
• GREJAN, Simona: Dragatuš. V: Drago Vončina (ur.), Domoznanska snov Bele krajine. Črnomelj: tipkopis, 1941, 19-27.)
• JAKIČ, Ivan Jakič:Vsi slovenski gradovi, Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1999.
• KHALIL, Ksenija: Nerajska hrana. Črnomelj: Zveza kulturnih društev, 1999.
• Krajevni leksikon Dravske banovine.Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937.
• Krajevni leksikon Slovenije: Knjiga 2: Jedro osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971.
• KURE, Bogomira (ur.): Zgodbe ne moreš iz žakla zvrnit: Folklorne pripovedi iz Bele krajine. Ljubljana: Kmečki glas, 2004.
• MATKOVIČ, Cita: Mozaik spominov. Črnomelj: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, območna izpostava; Dragatuš: OŠ Komandanta Staneta, 2009.
• RAČIČ, Božo: Domače tkalstvo v Beli krajini. Slovenski etnograf3-4, 1950-1951, 142-158.
• STOPAR, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska: Bela krajina, Ljubljana: Viharnik, 2004.
• TROBEC, Tajan: Cerkev Vseh svetnikov v Pustem Gradcu. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem. 2010. http://www.dedi.si/dediscina/43-cerkev-vseh-svetnikov-v-pustem-gradcu.
• ZUPANC, Lojze: Velikan Nenasit: Belokranjske pripovedke. Ljubljana: Murenček, 1944.